Princip in sestava senzorja

Senzor je zaznavna naprava, orodje za pridobivanje informacij ali stroj za prenos občutkov. V najširši definiciji je senzor naprava, modul ali podsistem, ki se pogosto uporablja v avtomatskih nadzornih in merilnih sistemih. Senzor si lahko razlagamo kot napravo ali napravo, ki lahko pretvori izmerjeno fizikalno količino (kot so hitrost, temperatura, zvok, svetloba itd.) v drugo fizikalno količino (običajno elektriko), ki je primerna za prenos in obdelavo.
Drug način za razvrščanje senzorjev je glede na vrsto izhoda, ki ga proizvajajo, glede na to, ali so analogni ali digitalni. Analogni senzorji pretvarjajo vhode iz okolja v nenehno spreminjajoče se izhodne analogne signale.
Za razliko od analognih senzorjev digitalni senzorji pretvarjajo okoljske vhode v diskretne digitalne signale, ki se prenašajo v binarni obliki (1s in 0s). Digitalni senzorji so postali precej pogosti v vseh panogah in so v mnogih primerih nadomestili analogne senzorje. Na primer, digitalni senzorji se zdaj uporabljajo za merjenje vlažnosti, temperature, zračnega tlaka, kakovosti zraka in številnih drugih vrst okoljskih pojavov.
Značilnosti senzorjev vključujejo: miniaturizacijo, digitalizacijo, inteligenco, večnamenskost, sistemizacijo in mreženje. Je prva povezava, ki uresničuje samodejno zaznavanje in avtomatski nadzor. Obstoj in razvoj senzorjev omogočata, da imajo predmeti čutila, kot so dotik, okus in vonj, in poskrbijo, da predmeti počasi oživijo. Običajno ga lahko glede na njegovo osnovno funkcijo zaznavanja razdelimo v deset kategorij: toplotni senzor, senzor svetlobe, senzor plina, senzor sile, magnetni senzor, senzor vlažnosti, senzor zvoka, senzor sevanja, senzor barve in senzor okusa.